Kako se nalezljive bolezni širijo?
Nalezljive bolezni se prenašajo po zraku, s hrano in vodo ter z neposrednim stikom ali posredno s predmeti in površin. Prenašajo se s človeka na človeka ali z živali na človeka, povzročajo pa jih najmanjša živa bitja: bakterije, virusi, zajedalci, glive in plesni.
Nalezljive bolezni imajo značilen potek, ki se začne z okužbo, ko povzročitelj bolezni vdre v človeško telo. V njem se razmnožuje in povzroča škodljive spremembe, ki sprožijo bolezensko dogajanje, z znamenji, bolj ali manj tipičnimi za vsako bolezen.
Čas med začetkom okužbe (po vdoru mikrobov) in pojavom prvih vidnih znakov izbruha bolezni imenujemo inkubacija. Večina nalezljivih bolezni ima vedno enako dolg inkubacijski čas, ki traja od nekaj ur do nekaj tednov, odvisno od števila mikrobov, njihove napadalnosti in odpornosti okuženega organizma.
Večina nalezljivih bolezni se začne s splošnimi bolezenskimi znamenji (vročina, glavobol, sprememba teka, izpuščaji, slabo počutje…), po katerih na samem začetku težko ugotovimo, katero bolezen ima bolnik. Med njenim razvojem se pojavijo značilna znamenja. Ko je bolezen premagana in ni bilo zapletov, sledi krajši ali daljši čas pojemanja bolezni, upadanja bolezenskih znamenj in okrevanja, ki pa je po različnih boleznih različen, odvisen pa je tudi od bolnikovega stanja, odpornosti, poteka okužbe. Traja lahko nekaj dni pa tudi do nekaj mesecev. Največkrat se nalezljiva bolezen konča s popolno ozdravitvijo in celo odpornostjo proti ponovnim okužbam, včasih pa pusti posledice, ki so začasne ali trajne. Kot vsaka druga bolezen se lahko tudi nalezljive bolezni končajo s smrtjo, čeprav so taki primeri redki.
Glede na nekatere skupne lastnosti nalezljivih bolezni jih razvrščamo v več skupin:
Črevesne nalezljive bolezni
So okužbe s hrano, nalezljive driske, griža, hepatitis (nalezljiva zlatenica), trebušni tifus, paratifus, otroška paraliza, kolera, okužbe s črevesnimi zajedalci. Človek se okuži z blatom bolnika ali nosilca povzročitelja, ki nima bolezenskih znamenj, pa tudi z vodo, živili, prek živali, mrčesa in predmetov ter celo na okuženem zemljišču.
Povzročitelji vstopijo v prebavila skozi usta in povzročijo bolezenske spremembe v različnih organih.
Za preprečevanje teh bolezni je najpomembnejše:
- osebna higiena in predvsem umivanje rok
- higiena v straniščih
- preskrba s higiensko neoporečno pitno vodo in hrano
- pravilna priprava hrane in njeno shranjevanje
- higiensko odstranjevanje odpadkov
- uničevanje mrčesa in glodalcev.
Kapljične nalezljive bolezni
Mednje spadajo angina, gripa, pljučnica, tuberkuloza, meningitis, škrlatinka, ošimagese, mumps, rdečke, norice, oslovski kašelj, davica.
Povzročitelji teh bolezni so bakterije ali virusi, ki se prenašajo z bolnikov ali zdravih nosilcev po zraku, predvsem s kapljicami iz ust pri govoru, kihanju, kašljanju ter slinjenju (npr. otroške igrače).
Povzročitelji vstopijo skozi usta in nos v dihala, kjer povzročijo bolezenske spremembe. Veliko jih povzroča hkrati ali pozneje v razvoju bolezni še druge bolezenske znake: izpuščaje, vnetje možganskih ovojnic in možganov, prizadanejo srce, ledvice in pljuča. Značilno je, da se mikroorganizmi zelo hitro širijo in povzročijo bolezen pri veliko ljudeh v istem času. V takem primeru se razglasi epidemija.
Za preprečevanje širjenja teh bolezni je pomembno prezračevanje in čiščenje prostorov ter čiščenje površin in predmetov, npr. igrač. Utrjevanje telesa z redno telovadbo, kakovostno hrano in gibanjem na svežem zraku pripomore k večji odpornosti proti nekaterim boleznim. Za nekatere med njimi (davica, oslovski kašelj, ošimagese, mumps, rdečke, norice in celo meningitis ter pljučnice) obstajajo cepiva, s katerimi tudi pri nas cepimo otroke in odrasle.
Zoonoze – bolezni, ki se prenašajo z živali
Za to skupino bolezni je značilno, da so skupne živalim in ljudem. Prenašajo se z živali na človeka, in sicer na različne načine: z dotikom, ugrizom, slinjenjem, lizanjem, uživanjem okuženega mesa, mleka in mlečnih izdelkov, z iztrebki.
Pri nas so najbolj znane steklina, mikrosporija, bolezni, ki jih povzročajo zajedalci (toksokariaza, trakuljavost), slinavka, vranični prisad, salmoneloza, kampilobakterioza, jersinioza. Nekaterih zoonoz sedaj ni več. Brucelozo, vranični prisad, trihinelozo, tuberkulozo, ki se prenaša z mlekom in mlečnimi izdelki, smo izkoreninili s sistematičnimi ukrepi veterinarske službe.
Zaradi različnosti povzročiteljev se lahko ukužimo skozi usta, nos, kožo in sluznice. Bolezenska znamenja so lahko blaga do zelo huda, nekatere bolezni (steklina) se končajo s smrtjo.
Poleg veterinarske službe, ki preprečuje pojav teh bolezni pri živalih, lahko za njihovo preprečevanje veliko naredimo tudi sami: živila pravilno shranjujemo in pripravljamo, si umivamo roke, se izogibamo stiku z bolnimi živalmi ali živalmi, ki jih ne poznamo, in pravočasno obiščemo najbližjo ambulanto za preprečevanje stekline ob vsakem sumu stika s steklo živaljo.
Bolezni kože in sluznic
Nekatere bolezni kože in sluznic so nalezljive in se prenašajo s človeka na človeka z neposrednim stikom, stikom s predmeti, katerih površina je onesnažena z glivicami, bakterijami ali virusi. Znane so garje, herpes, gnojne okužbe kože, glivične okužbe kože in nohtov
Za preprečevanje teh bolezni je pomembna osebna higiena – umivanje in preoblačenje, pogosto in skrbno pranje perila in posteljnine ter drugih predmetov, s katerimi pridemo v stik s kožo. Zelo preprosto se lahko okužimo npr. z glivicami, ki se rade zadržujejo predvsem na lesenih deskah kopališč in podobnih vlažnih mestih.
Med te bolezni spadajo tudi spolno prenesene bolezni, ki jih povzročajo bakterije in virusi. Od nekdaj sta znana sifilis in gonoreja, v zadnjem času pa so se jima pridružili še aids, klamidioze, hepatitis B in C.
Bolezni, ki jih prenaša mrčes
Uši, klopi, bolhe, komarji in drug mrčes so prenašalci povzročiteljev pegavice, povratne mrzlice, rumene mrzlice, denge, malarije, klopnega meningoencefalitisa. Nekatere bolezni so značilne za slabe higienske razmere. Vse zatiramo s preprečevanjem stika z mrčesom. Zelo pomembna je osebna higiena (uši, bolhe). Rumeno mrzlico in klopni meningoencefalitis preprečujemo s cepljenjem, malarijo pa z zdravili.
Bolezni, ki se prenašajo s krvjo
Kri in drugi telesni izločki vsebujejo povzročitelje hudih nalezljivih bolezni, ki se lahko prenesejo z vbodom z ostrimi predmeti, na katerih so ostanki okužene krvi (igle, škarje, noži, britvice, zobne ščetke …). Med temi boleznimi so najbolj znane aids, hepatitis B in hepatitis C. Osnovno pri preprečevanju njihovega pojava je preprečevanje stika s krvjo in izmenjavanja osebnih ostrih predmetov, na katerih so lahko ostanki krvi. Pred hepatitisom B se že vrsto let lahko zavarujemo s cepljenjem. Kadar pomagamo krvavečemu, moramo paziti, da se izognemu nezavarovanemu stiku kože s krvjo. Z njo onesnažene površine najprej prelijemo z razkužilom (lahko varikino) in jih nato očistimo. Z običajnimi stiki se aids niti hepatitis ne prenašata.
Preprečevanje nalezljivih bolezni
Preprečevanje nalezljivih bolezni je skrb vsakega posameznika in družbe.
Preprečujemo jih s splošnimi in posebnimi ukrepi.
Splošni ukrepi so zagotavljanje higiensko neoporečne hrane, vode in predmetov splošne uporabe: higienski režim v vrtcih, šolah, domovih za ostarele, zdravstvenih organizacijah, v prehrambenih obratih, na javnih površinah in objektih.
Najučinkovitejši posebni ukrepi pa so poleg zdravljenja bolnih oziroma zdravih nosilcev povzročiteljev še cepljenje in zaščita z zdravili, razkuževanje, dezinsekcija in deratizacija, izolacija bolnikov pa tudi obdobni pregledi zaposlenih na delovnih mestih, kjer se nalezljive bolezni lahko prenašajo.
Cepljenje je pri nas obvezno. Poteka skladno s programom, ki ga pripravi Inštitut za varovanje zdravja, predpiše pa minister za zdravstvo. Predšolske in šolske otroke cepijo samo pooblaščeni pediatri in šolski zdravniki v zdravstvenih domovih ali zasebnih ambulantah, proti tetanusu, klopnemu meningoencefalitisu in gripi pa tudi drugi zdravniki.
Proti steklini in potnike pred potovanjem v tujino cepijo samo v območnih zavodih za zdravstveno varstvo in na Inštitutu za varovanje zdravja.
Ob pojavu gnojnega meningitisa, streptokokne angine, škrlatinke pa tudi oslovskega kašlja in tuberkuloze je obvezna zaščita z zdravili. Predpiše jo območni zavod za zdravstveno varstvo. Obvezno je tudi razuševanje, za katerega pa morajo poskrbeti ljudje sami.
Z varovanjem pred nalezljivimi boleznimi se ukvarja veliko medicinskih strokovnjakov. Pri tem sta temeljna preprečevanje bolezni in širjenje vedenja o zdravju. Vsak sam pa lahko za varovanje pred nalezljivimi boleznimi naredi največ, če se pravočasno cepi, zavaruje z zdravili in upošteva nasvete o osebni higieni, prehranjevanju in zdravemu načinu življenja.